MATJAŽ ŠTINE
Rojen je leta 1962 v Ljubljani.Svojo ustvarjalno pot je začel pred dobrimi dvajsetimi leti.Kotabsolventa Višje šole za strojništvo, ga je življenjska pot zanesla v svet kiparstva, kateremu se je povsem predal.Prepoznaven je tudi v fotografiji.Njegova posebnost je dvajset let tehnološkega razvijanja bronastih replik.Ustvaril je več javnih del, kot so portret Jožeta Pučnika, portret generala Maistra in štiri skulpture mastodontov v Velenju.Do sedaj je imel nekaj skupinskih in nekaj samostojnih razstav.Za svoje delo, skulptura Vzvišenost II pa je v okviru razstave Sublimno prejel odkupno nagrado.Matjaž Štine je človek, ki se ne pojavlja pogosto v javnosti. Kljub zbirki preko 100 njegovih del in delom, ki jih izdeluje po naročilu, ostaja bolj ali manj zavestno v svojem ustvarjalnem okolju.
MATJAŽ ŠTINE je nesporno velik kiparski potencial, ki še vedno išče svojo ustvarjalno pot.Njegovo kiparsko ustvarjanje, ki je zaradi objektivnih predvsem pa subjektivnih vzrokov omejeno, saj more za svojo eksistenco večino časa posvetiti odlivanju modelov , ki so jih ustvarili drugi.Kljub nekaterim bolj abstraktnim poskusom je njegovo kiparstvo v celoti trdo vpeto v realistične okvirje.Ob tem pa se izkazuje velik interes za raziskovanje formalnih in vsebinskih možnosti sodobnega likovnega jezika.Na vseh teh raziskovalnih poteh, pa naj si gre za nemirno, hitro modelacijo, vidimo pronicljivost in ostrino, pomešano s provokativnostjo.Z neverjetno lahkotnostjo je ustvaril nekaj izjemnih malih skulptur, ki dokazujejo njegovo moč intimizma, raziskovanje forme in tehničnega perfekcionizma.V njegovem kiparstvu prevladuje klasična figuralna motivika in celo portret, kjer s pretanjenim psihološkim dosega svoj ustvarjalni nivo, posebno mesto pa nakazuje njegova angažirana figuralika.Ustvaril je nekaj izredno kvalitetnih figur živali, kjer je tudi nakazal svoja raziskovalna hotenja.Večino del je kipar realiziral v glini in vosku, ki sta se izkazala kot najprimernejša za njegovo modeliranje.Modeliranje voska je narekovalo hitro govorico rok, ki je potem na odlitku v bron, dopustilo še nekaj intervencij, ki so dokazale, da je Matjaž Štine kipar neverjetnih potencialov.
Bolj intimističen in lirični pristop je čutiti pri otroški, še posebno pa pri ženski figuraliki, kjer realistični koncept pogosto nadomesti idealizacijo lika, ki pa še vedno ohranja temeljne individualne karakteristike.To so umirjene, moderne figure, s poudarjeno težnjo po lepotnem idealu in brez posebnega emocionalnega naboja.Pri oblikovanju akta, je kipar zvest okvirom plastičnega realizma in delne stilizacije likov po vzoru starejših kiparskih generacij našega prostora.
Za Matjažev nadaljnji kiparski razvoj so pomembni nesporno vsi ti številni, stilno še ne uravnoteženi poizkusi ustvarjanja znotraj realističnih kiparskih form, kajti slutnje mi dajo misliti, da bo eksplodiral ravno na oblikovanju čiste, plastične likovne sintakse in na področju imanentne govorice materiala.Nekaj tovrstnih kiparskih stvaritev je že ustvaril in dokazal, da sodi med izjemno kvalitetne umetniške potenciale.
Likovno umetnost v grobem delimo na dva dela, in sicer na slikarstvo, ki živi z dvodimenzionalno govorico ter kiparstvo, ki govori še s tretjo dimenzijo.Meje med obema poloma umetnosti se v zadnjem časubrišejo in nastajajo dela izven teh strogih kalupov.Če iz teh kriterijev gledamo na slovensko likovno umetnost , ugotovimo, da je slikarstvo imelo vseskozi vodilno vlogo in da je kiparstvo zaostajalo v svojem razvoju.Kiparjev je v slovenskem prostoru približno šestkrat manj kot slikarjev, toliko manj je tudi kiparske produkcije in tudi raziskovalcev kiparske forme, zato je pretežni del sodobne kiparske produkcije še vedno naslovljen na realistično izhodišče.
Matjaž Štine je zavezan kiparstvu, katero zaznamuje fiziognomsko bistvo, ki je reducirano v kiparski formi figure.Pri gradnji svoje male plastike se avtor izpoveduje v tako imenovani »klasični » tehniki, kjer modelira v glini, vosku, mavcu in za svoje modelirane forme kot mojster livarstva, odliva v bronu.Opira se v svojih raziskovalnih ustvarjalnih hotenjih na bogato svetovno tradicijo, kjer je pridal že vse osnovne stopnje torza in portreta.
Na pričujoči razstavi se avtor predstavlja tako rekoč retrospektivno.Predstavlja se kot izjemno občutljiv ustvarjalec, ki kaže avtorski odnos do tradicije, do katere je imel zlasti spočetka posebno spoštljivo razmerje, razvideno v antično navdihnjenem idealiziranju figur.Njegova raziskovalna pot ga nato vodi preko »rodinovske« slikovite ter izrazito priostrene figure, od malone kristalno čiste in ekspresivno ostre do prav slikovito razbrzdane forme.V zadnjem času izrablja naravno leseno materijo za začetek gradnje hibernetičnih kiparskih elementov, kjer je tudi kamen s svojo strukturo vnesen v vznemirljivo kiparsko pripoved.Iz vseh teh koordinat pa lahko zaslutimo umetniško senzibilnost Matjaža Štineta, ki je reducirana v osnovnih postulatih nujnosti po izpovedovanju.
V pregledu njegovega dosedanjega kiparskega ustvarjanja, se soočamo z bivanjskim izkustvom, ki nam je sorodno in nemalokrat takoj znano, še posebej zato, ker Štine svoje likovne predstave ne pojmuje skozi posebne filozofske paradigme, niti se ne poslužuje zapletene ikonografije, pač pa se v veliki meri prepušča svoji notranji , intiutivni zaznavi, s tem pa tudi elementarnemu, skozi univerzalne simbole izražajočemu se jeziku podzavesti.Skoraj neopazno so se v njegovo dosedanje delo pritihotapile simbolne podobe iz sanj, predvsem pa tiste za katerimi ostaja tesnobno občutje lastne usodnosti, ki odražajo izrazito vase zazrt svet , svet za katerega se kipar odloči, da ga bo dokončno odprl njegovih najglobljih brezen.Iluzije prenehajo obstajati ob neusmiljenem padanju v nekakšno kaotično prastanje, kjer se izgublja tudi predstava o dvospolnosti bivanja kot ostrih nasprotij med dobrim in zlim, življenjem in smrtjo, moškim in žensko, človekom in živaljo.To ustvarjanje je bolj čutno kot razumsko iskanje začetka v njegovi najelementarnejši pojavnosti, androginu, ki enakovredno združuje v sebi bistvene začetke eksistence.Prepuščanje rušilnim silam pekla, ki maličijo duha do nevzdržnosti, zato ni nujno nepovratno izničenje s temo, lahko je le mukotrpna preobrazba proti svetlobi.Štinetov kiparski izraz je nedvomno spontan, intiutiven, zato tudi obravnava tematike, ki se vedno poraja v ustvarjalcu samem, ustvarjanje samo pa se podreja , na kiparski ploskvi njegovi intimni notranji logiki.Ob kiparjevi simboliki, če se k njej še enkrat vrnemo, najbrž ni posebno težko ugotoviti podrobnosti med atributi podzavestnih sporočil in mnogimi elementi neke obče ikonografije, ki je skupna različnim prostorom in času.Naj ob tem omenim le dvojnost, ki simbolno biva v enem, največkrat predstavljeno v podobi človeka- živali in v križu, kar se spet navezuje na prastanje popolnosti, arhetip človeka, ki ga Štine prepoznava onkraj realnega.Ustvarjena plastika živi samostojno življenje in kipar jo opazuje preko okularja svojih občutij in okularja digitalne zaznave sodobne fotografske tehnike.Sence kiparskih form so prispodobe življenja in so tisti element, ki kiparska iskanja in ustvarjalno energijo vodijo v nov prasvet iz katerega so tudi nastale.To je kiparstvo, ki rani srce in zdravi dušo.
Napisal: Lojze Adamlje